Reportaža iz poplavljenega Obrenovca

10421146_10204029736885479_2850175322097999932_nNaša prostovljka Irena Kazazić je bila v času poplav ravno v Beogradu. Svoje izkušnje iz prve roke nam je podala v kratkem poročilu.

Irena je umetnica, ki v našem društvu pomaga pri projektu tople večerje ter pri drugih administrativnih opravilih. Ravnokar je izvedla dražbo umetniških del v centru Ljubljane, s čimer je zbrala donacije, ki jih bo namenila prenovi OŠ v Srbiji.

Poročilo iz poplavljenega Obrenovca

Iz dežja pod kap, vse do pasulja in dobrovoljne umetnosti
Reportaža iz poplavljenega Obrenovca

 

V četrtek zvečer sem stopila iz avtomobila, ki je nas štiri naključne potnike pripeljal iz Ljubljane na železniško postajo v Beogradu. V glavnem mestu Srbije je deževalo. Čakalo me je še cjazenje do Obrenovca, malo mi je šlo vse na živce, predvsem me je skrbelo za šop akvarelov v cekru, ki ni bil zaščiten proti vlagi.

Primestni bus je bil prepoln na pol mokrih in oznojenih ljudi. Majska ploha, ki traja že dva dni, v Beogradu, so mi rekli. Nevarnost poplav, so mi tudi prišepnili pred odhodom iz Ljubljane. Meni je vse skupaj delovalo precej nedolžno: ja nekaj lužic po njivah, saj to ni nič kaj takega!

Trafikantka, do katere sem prispela mokra kot miš mi je na vprašanje, pa koliko bo to še trajalo, medtem ko sem z eno roko lovila prtljago, z drugo pa kazala na nebo, je samo skomignila z rameni. »Do sobote.« To je dva dni, ok, nič takega.

Namen mojega obiska tega mesteca ob Beogradu, ki sicer katastrsko spada pod občino glavnega mesta, a je njegov pravi obraz popolnoma nekaj drugega, saj tja ni stopila velemestna šminka in ljudje z normalnimi službami komaj preživijo mesec, je bil postaviti razstavo v njihovem kulturno – umetniškem društvu. Obenem sva se s fantom, ki je tam domačin, po dveh mesecih šibke komunikacije pobotala, tako da sem bila potovanja upravičeno vesela.

Vse pričakovanje dobrega se je zbrisalo naslednje jutro ob 5ih, ko naju je zbudila sirena. Sirena? A je vojna? Odplazila sva se do okna in tam sva imela kaj za videti: šolsko igrišče v njihovem blokovskem naselju je plavalo: deroča voda je segala 20 cm do table koša.

Začela sva se neumno, histerično režati. Nimam tega mind-seta, vse to, kar sem gledala skozi okno, se ponavadi dogaja v filmih. Na varni razdalji med mano in ekranom. Tu je šlo za res. Že prejšnjo noč so v osnovno šolo evakuirali nekaj prebivalcev iz bližnjega kraja, ki je bil že poplavljen. Med drugim tudi nosečnico, ki je bila tik pred tem, da rodi. Elektrika, voda, telefonski signali, internet, vse je bilo izklopljeno. Ko se je zaslišalo skozi okno šole, da se je porod začel in da nujno potrebujejo zdravnika, je v vrtinec od blata rjave vode skočil veterinar, ki je odvrgel svojo torbo in odplaval na pomoč, skozi okno šole.

Popoldne se je začela evakuacija. Jaz nisem panični tip, rekla sem, da bom začela paničariti, ko voda zalije tablo koša. Temu primerno smo se tudi odzvali: kakorkoliže, mi smo bili v 5. nadstropju in bojazni za utopitvijo ni bilo. Prebivalci mesteca so se izkazali s solidarnostjo: kot smo se učili v šoli > najprej mame in otroci, nato stari ljudje, nato ostali. Midva sva počakala še eno noč in se spokala na čoln v soboto popoldne.

Ko sem bila tam, mi je bilo vse to zabavno. Očitno sem še vedno avanturistka, nekje globoko v srcu. Ko sem prišla domov, pa so se mi začele pred očmi pojavljati grde slike: mrtve krave, ki plavajo med hišami, enonadstropne hišice slabe gradnje, ki so si jih kot svoj dom postavili vojni begunci. Koliko so sedaj stari ti ljudje, ki so že drugič v življenju ostali brez vsega in koliko energije sploh še imajo?

V Beogradu sem se za kratek hip ustavila v kuhinji Hrana za život Srbije, kjer smo z nekaj prostovoljci vsak dan skuhali na litre pasulja. Dobrovoljni ljudje, vedno pripravljeni pomagati in odgovoriti na katerokoli vprašanje. Hrano so od tam vozili po zbirališčih v Beogradu, še ena enota pa tudi danes pomaga na območju Novega Sada. Kakor sem včeraj govorila z njihovim vodjo in zvedela, da vsak dan skuhajo 100 obrokov za Obrenovčane, kamor jih tudi dostavijo, od danes naprej pa se je količina obrokov povišala na dvojno število, sem vedela, da je še upanje za poplavljeno mesto.

V Ljubljani, na varnem nisem mogla spati kakšen teden. Čustvena kakor sem, so mi scene iz ‘Benetk v Srbiji‘ preprečevale miren sen. Lotila sem se dela in spodbudila slovenske umetnice in umetnike, da se postavimo skupaj in zberemo s pomočjo dražbe umetniških del in izdelkov nekaj denarja za opustošeno osnovno šolo, ki je bila za kratek čas prvi dom novorojenemu otroku poplave. Odziv je bil neverjeten, dogodek smo izvedli v soboto, na prvi dan poletja in v petek odpotujem v Obrenovac, da jim odnesem nekaj prostovoljno nabranih sredstev.

Po jutranjem pogovoru z učiteljico te šole, se mi je entuzijazem spet vrnil: bila je presrečna nad vso akcijo, z njenimi besedami: ‘Pa daj Bože da se i ovde nešto pokrene!’  .. Ker tam ni ničesar več. Prebivalci so še vedno porazgubljeni so domovih svojih sorodnikov po Srbiji, v mestu je vojska, vse je uničeno, na cestah ležijo kosi pohištva, knjige, pokvarjeni stroji, zarjaveli avtomobili.

Ko pridem nazaj, ti povem kaj več. Pa naj se še tam končno kaj premakne.

 

24. junij 2014                                                                                                         Irena Kazazić

Povezave:

Več o Ireni in njenih delih je na njeni spletni strani.
Reportaža iz dražbe (24 ur)
O dražbi umetniških del (Cosmopolitan)